ZGODOVINA

Iz zapisa Ignaca Orožna, dolgoletnega Mozirskega župnika, v župnijski kroniki (ok. Leta 1870): V spodnjem delu območja prafare Gornji Grad je duhovniška postaja svetega Jurija v Mozirju. Območje sega tja v hriboviti predel Dobrovelj, na drugi strani pa do sedla proti Rečici, do meje s Koroško in do župnije Ljubno. V tem župnem območju se nahajajo občine: Trg Mozirje s Celinami, Brdcami, za Forštom in do Oljnika. Dalje zaselki Brezje, sveta Radegunda, sveti Mihael, Bele vode, Lepa Njiva, Ljubija, Loke, Marija Nazaret (Loke, Dobrovlje in Jeslane).  

USTANOVITEV IN PRVE OMEMBE

V 12. stoletju je grof Chaggeri vse premoženje na področju sedanje Zgornje Savinjske doline podaril oglejskemu patriarhu z željo, da tu ustanovi benediktinski samostan. Tako je bil 7. aprila 1140 je ustanovljen benediktinski samostan v Gornjem Gradu. Kmalu potem je bila do tedaj oglejska fara Mozirje dušnopastirskovključena pod ta samostan. Naslednja omemba Mozirja je iz leta 1231, ko listina omenja ob neki sodbi v Gornjem Gradu tudi več dostojanstvenikov iz Mozirja. Zanimiv pa je dokument iz l. 1241, kjer razberemo, da je grof Wilhelm von Heunburg tega leta imel zaščitno gospodstvo nad Mozirjem. Dokument med drugim navaja kraje Hawerz (Završe) in Kolovrat, govora pa je tudi o kapeli Prasberg (Mozirje), ki naj bi bila duhovniška postaja prafare Gornji Grad. Navaja se še kapela s. Viti (sedanja sv. Radegunda). Dokument je grof podpisal v »Apud Mohiri«, torej v Mozirju. 

Še nekaj iz zgodovine:

Iz oglejske listine izvemo, da je neki Friderikus de Castel svoj grad Prassberg (castrum Prasperch) podaril patriarhu Bertoldu, kar se je verjetno zgodilo l. 1247. Po dveh letih je dal patriarh grad podreti. Kasneje je bil grad spet obnovljen. Kje točno je bil grad, ni znano.  Prvega julija 1642 je na Dunaj preseljen cesar Ferdinand III. dovolil Mozirjanom sejem, ki ga je že prej odobril nadvojvoda Karel, prestaviti na drug datum.  Zapis iz l. 1657 navaja, da je tedaj trg Mozirje imel 59 hiš in 323 duš, v ostalem delu župnije pa so našteli 1944 duš.  V letu 1682 je razsajala v Mozirju huda kuga. Trg je bil popolnoma odrezan od sveta, obdan s kordonom vojaščine. Tedaj je umrl za posledicami kuge tudi upokojen župnik Anton Usar. Pokopali so ga na mestu smrti nad sedanjo Cesto na Šmihel, na robu travnika, kjer so mu farani postavili spominsko obečežje. Nekateri domovi, posebno v Šmihelu, so bili popolnoma prazni zaradi kuge (primer kmetija Vrhovnik). Po izročilu se maše tedaj niso opravljale v cerkvi, pač pa na Brecljevskem vrhu.  Prvo pisno omembo zasledimo v listini, ki jo je grof von Heuenburg podpisal 18. decembra l. 1241. Ne vemo, če se je ta stara cerkev ohranila. Vizitacijski zapisnik z dne 4. decembra 1631 natančno opisuje cerkev tistega časa. Med drugim govori o 4 oltarjih, zakristiji in številu oken.  Cerkev in okoli ležeče pokopališče je bilo obdano z obrambnim zidom, ki je imel proti cesti mogočen portal, nad katerim je bilo stanovanje kaplana. Domnevno so cerkev utrdili v 16. stoletju zaradi turških vpadov. V južnem kotu cerkvenega ozemlja je stal okrogli stolp, kostnica, z veliko človeškimi kostmi.  Končno je bila cerkve povsem prenovljena, povečana in obrnjena leta 1754. Tako je na mestu nekdanjega glavnega vhoda v cerkev danes daritveni oltar, prizidani pa so tudi presbiterij, zakristija in mrzla lopca ter obe stranski kapeli.