sv. evharistija

Teologija evharistije

Evharistija v izvirniku pomeni »zahvaliti se«, obhajati zahvalo. S to zahvalo kristjani obhajamo in slavimo skrivnost vere, to se pravi božje delo. Evharistija je vir in vrhunec vseh drugih zakramentov. Zakramenti nam priskrbijo darove odrešenja, evharistija pa nam daje Gospoda samega. Po evharistiji je namreč Kristus navzoč v svoji Cerkvi in se nam daje v hrano. 

Jezus je postavil evharistijo med obedom pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal veliko noč. Pri tem obedu, na veliki četrtek, Jezus vnaprej v ljubezni daruje svoje življenje za nas. Jezus je takrat preko učencev zbral vso Cerkev. Tudi danes želi Jezus še naprej obhajati evharistijo s svojimi učenci. Velika noč, pasha, je praznik prehoda. Za Jude je bil to spomin na izhod iz štiristo letne egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, za kristjane pa je spomin na Jezusov prehod s tega sveta k svojemu Očetu, preko trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. Ko je Jezus odprl to pot je bil to začetek prehoda v večno življenje za vse človeštvo.

Jezus je pri zadnji večerji vzel v roke kruh in nato kelih z vinom ter pomenljivo rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas… To je kelih moje krvi…, ki se za vas in za vse preliva…« To so najpomembnejše besede, ki jih je Jezus izrekel pri zadnji večerji, besede postavitve evharistije. Udeležiti se evharistije, Gospodove večerje, pomeni biti deležen istega kruha in keliha, ter stopiti v osebno povezanost s Kristusom. Te besede je Jezus zaupal apostolom in po njih vsej Cerkvi. Povedati hočejo: »Tu sem za vas.« Že dvajset stoletij Cerkev živi iz teh besed in iz te navzočnosti, in prav s tem kruhom ter kelihom se bo krepila do konca časov.

Tretja Božja zapoved - posvečuj Gospodov dan

Zvesti Gospodovemu naročilu »To delajte v moj spomin«, se kristjani zbiramo prvi dan v tednu, da obhajamo Gospodovo večerjo. Udeležba pri nedeljski maši je najpomembnejši izraz vere in povezanosti verujočih s Kristusom in med seboj. Za kristjana nedelja ni zadnji, ampak prvi dan v tednu. Od mrtvih vstali Kristus prinaša nedelji novost velikonočnega življenja. Ta dan je vabilo, da znova in znova poživimo tri velike razsežnosti krščanskega življenja: vero, upanje in ljubezen.

Tisti, ki se redno in lahkomiselno izmika praznovanju Gospodovega dne, neha prejemati hrano za življenje svoje vere. Izgubi stik s svojimi brati in sestrami in trmasto zanemarja Gospodov klic ter ponudbo, ko mu hoče sam sebe dati v hrano. Udeležba pri maši je za kristjana dolžnost in življenjska potreba. Če kristjan opušča mašo, vera v njegovem srcu sčasoma umre in skupnost obuboža. 

Nedelja je torej sveta! To pomeni, da je drugačen dan kakor pa drugi dnevi. To ni dan, ki bi bil zato, da bi mogli loviti med tednom izgubljeni čas ali si zgolj nabirali moči za prihodnje delo. Tudi ni dan, ko nad nami zagospoduje industrija prostega časa. Nedelja je predokus večnosti, predokus dokončnega življenja, predvsem pa priložnost, ko se lahko pokažemo bolj človeške in bolj krščanske. 

Zgradba maše

Različni deli sestavljajo obhajanje evharistije. Na začetku se vsi pokrižamo, kajti zbrani smo v imenu Boga. Bog je sredi med nami, zato tudi pozdrav: »Gospod z vami!« Ker smo tudi skupnost grešnikov je že takoj na začetku obred kesanja in spokornih vzklikov: »Gospod usmili se…«

Pri besednem bogoslužju nam govori Gospod. Poslušamo Božjo besedo, kakor so jo zapisali sveti pisatelji v Svetem pismu. To božjo besedo nam mašnik nato v pridigi razloži in približa. Besedno bogoslužje se zaključi s prošnjami.

Drugi del maše se zberemo okrog oltarja. Prinašamo darove in jih darujemo Bogu, naj jih spremeni v dar večnega življenja. Ta del se imenuje evharistično bogoslužje, saj je ravno tu bistvo maše. Višek doseže, ko mašnik prosi Svetega Duha naj posveti prinesene darove. Nato molimo za Cerkev ter njene žive in že umrle člane.

Tretji del maše je obhajilni obred. Po skupni molitvi očenaša in dejanju odpuščanja drug drugemu pristopimo k obhajilu. Vsak prejem Kristusovega telesa je zedinjanje s Kristusom, hkrati pa nas povezuje v občestvo z našimi brati in sestrami. Evharistija nam mora dajati moči, da tudi sami postajamo to kar prejemamo, da se tudi sami v vsakdanjem življenju darujemo drug za drugega.

Prvo obhajilo

Jezus sam je veliko pozornosti namenil otrokom in skrbi zanje. Zato je Cerkev prav v obdobje otroštva uvrstila tudi praznik prejema prvega svetega obhajila. Čeprav je sveto obhajilo, oziroma evharistija, zakrament, ki ga prejemamo pogosto, je krščanska tradicija naredila iz prvega svetega obhajila poseben praznični trenutek. 
Papež sv. Pij X. je dovolil, da prejmejo otroci prvo obhajilo takrat, ko so sposobni razlikovati med navadnim in posvečenim kruhom, ki je Kristusovo telo.