šola za zakon - Mozirje

Naslednje srečanje:
SREDA, 12. OKTOBER 2016 ob 20.00 

Predhodna prijava ni nujna, je pa priporočljiva na: 031461700 in sandikoren@gmail.com(župnik Sandi)

snemi zloženko v pdf: Šola za zakon 2016

V mesecu septembru začnemo s šolo za zakon tudi v Mozirju.
Namenjena je vsem mladim parom pred ali pa že po poroki, ki bi se radi nekoliko poglobljene pripravili na zakonsko življenje.

Zakaj je Šola za zakon potrebna?

Danes je urejeno in lepo zakonsko življenje redko. Zato so tudi v zakonu srečni in zadovoljni zakonci redkost. Zakon živeti dobro ni lahka stvar in mladih skoraj nihče ne pripravlja na zakonsko življenje. Za poklic, ki ga bodo opravljali nekaj desetletij po osem ur dnevno, se mladi danes izobražujejo dolga leta. Za zakon pa, ki lahko traja tudi do petdeset let po štiriindvajset ur dnevno, ne prejmejo nobene prave izobrazbe. Mnogi starši se čutijo nemočne, da bi pripravili svoje otroke na to življenjsko nalogo, osnovna šola se zadovolji s seznanitvijo o anatomiji človeškega telesa, nadaljnje izobraževanje pa po večini molči o različnih vidikih skupnega življenja v zakonu. Tako mladi množično povsem nepripravljeni in neuki vstopajo v zakon. Ne vedo, kaj jih čaka in kako ravnati, ko zakon zaide v krizo.

Dolgoletna izkušnja pri delu z zakonci kaže, kako je nujno, da mladim parom že precéj pred poroko povemo vse, kar jih bo v zakonu in družini zelo verjetno doletelo. Tako pripravljeni in opozorjeni so veliko bolj sposobni odzivati se pametno in zrelo na težave, ko bodo prišle. Najbolj naravno bi seveda bilo, ko bi starši sami svoje otroke poučili o zakonskem življenju in jim s svojim življenjem ta pouk potrjevali. Vendar so odnosi med moškimi in ženskami danes precej drugačni, oziroma bi morali biti drugačni, kot so bili v času njihovih staršev. Zato večina staršev svojim otrokom tega ne zmore pokazati. Zato je potrebna Šola za zakon. Šola za zakon je vsaj enoletna priprava na zakon, ki poteka v obliki SKUPINE. Ne gre torej za predavanja, ki jih udeleženci pasivno poslušajo, ampak za delo v skupini, kjer vsakdo dejavno sodeluje. Pri predavanjih je aktiven le predavatelj, poslušalci pa bolj ali manj pasivni. Težko naobračajo nase stvari, ki jih morda prvič slišijo. Nič ne povedo svojega, ne slišijo izkušenj drugih, sebi podobnih parov. Vse to se odlično uresničuje v skupini, kjer vsak par in vsak posameznik pove svoje gledanje in svojo izkušnjo glede vprašanja, ki je na vrsti, na da bi mu kdorkoli kakorkoli segal v besedo ali nasprotoval. Tako naprimer v skupini dvajsetih parov sliši vsak osemintrideset izkušenj in osebnih spoznanj, ki so drugačna ali sorodna z njegovo ali njuno. Ker so taki pari velikokrat skupaj pri spoštljivem podajanju svojih izkušenj, si vedno več zaupajo, postajajo med seboj prijatelji in se kasneje brez težav združijo v zakonsko skupino.
Pari se v Šoli za zakon shajajo dvakrat mesečno med šolskim letom in takrat si povedo gledanja in izkušnje o temi, o kateri so se najprej kar štirinajst dni v paru pogovarjali.
Šola je brezplačna.

PROGRAM ŠOLE ZA ZAKON

1. KAKO SVA SE NAŠLA?
Kaj me je na njem - njej pritegnilo?

2. KAKO NAJ ODKRIJEVA, ALI SVA ZA SKUPAJ?
Kako odkrivava ali sva, takšna kot sva, za skupaj? Ali vidiva drug na drugem pomanjkljivosti, različnosti v značaju in temperamentu, ki se nama zdijo prevelike za dolgoletno življenje v dvoje? Ali se zavedava resnosti in usodnosti najine skupne hoje?

3. IZ KAKŠNEGA ZAKONA PRIHAJAVA?
Vsak človek je globoko in neizbrisno zaznamovan z družino, iz katere je izšel. Kako vidiva zakon svojih staršev, njihove prednosti in hibe? Katere lastnosti sva od zakona svojih staršev podedovala, ali si nasprotujejo in ali jih bova lahko uskladila?

4. KAKŠEN ZAKON BI RADA ZGRADILA?
Kadar človek želi opraviti neko delo, se mu bo to posrečilo toliko bolj, kolikor jasneje bo videl svoj cilj in vedel, kaj pravzaprav hoče. Ali veva in ali sva si že povedala, kakšen zakon bi rada imela, kaj bi rada z njim dosegla, katere vrednote bodo pri nama imele prednost in kako bodo okoliščine, v katerih predvidevava, da bova živela, vplivale, pomagale ali pa ovirale to najino podobo zakona in družine? Ali se zavedava, da je danes lepo in urejeno zakonsko življenje velika redkost?

5. KAKO SO NAJU ZA POROČENOST VZGAJALI DOM, ŠOLA, CERKEV, SREDSTVA OBVEŠČANJA?
Važno je vedeti, s kakšno dediščino stopava na novo pot življenja. Razmisliti je treba ter sebi in drug drugemu povedati, kako so naju na bodočo poročenost pripravljali:
doma z vzgojo, kakršna je bila, z ozračjem v hiši ter vrednotenjem stvari, koliko in kako smo o poročenosti in zakonu govorili in kakšen je bil zgled staršev.
v šoli, kako so na najin pogled na zakon vplivali pouk, družba...
v cerkvi, kakšno sliko zakona nama je dala Cerkev, verouk...
sredstva obveščanja, javno mnenje...

6. KAKO SE POGOVARJAVA?
Brez pogovora med fantom in dekletom se njun odnos ne more pravilno razvijati. Zato je se posebej važno, da pri razvijanju NJUNEGA načina pogovarjanja sodelujeta OBA. Pogovor o sebi ni lahka stvar, saj nas v večini starši niso naučili pogovarjati se o svojih notranjih doživetjih. Ni težko govoriti o zunanjih stvareh: starših, šoli, službi, denarju, gradnji... Zelo težko pa je govoriti o sebi, svojih doživetjih, strahovih, občutkih, hrepenenjih, padcih, razočaranjih. A brez pogovora o svojih notranjih občutkih ni pravega pogovora, ni resničnega sporočanja sočloveku, ni notranjega stika, brez katerega dobro zakonsko življenje ni mogoče. Ali se trudiva, da bi bili najini pogovori res sporočanje, ne pa dva samogovora? Ali se za to trudiva oba ali pa morda le eden? Kakšne so najine težave pri pogovarjanju? Ali znava sprejemati drug drugega in drug drugega poslušati, ali pa se boriva za to, da bi eden ali drugi imel prav?

7. KAKO USKLAJUJEVA RAZLIČNOSTI MED NAMA?
Že na poti v zakon, še bolj pa kasneje v skupnem življenju, bo neštetokrat prihajalo do različnih mnenj, do nesporazumov ali celo prepirov. Kako razrešujeva nesporazume? Kako sprejemava različnost vsakega od naju? Kako se "prepirava"? Ali poskrbiva, da se razhajanja ne množijo, ampak jih sproti rešujeva?

8. RAZLIKA MED MOŠKO IN ŽENSKO NARAVO.
Moška in ženska narava sta med seboj zelo različni. Ta različnost se kaže prav na vseh področjih življenja. Ni pa nujno, da bi bila ta drugačnost tudi vzrok za nasprotja, iz katere bi izvirale napetosti. Lahko je odlična snov za dopolnjevanje. Kako se pri nama kaže različnost med moško in žensko naravo na posameznih področjih? Kako to različnost usklajujeva?

9. NAJIN ODNOS DO OBOJNIH STARŠEV.
Ali se zavedava, da bova tudi midva kmalu ostarela in da si bova morda želela lepšega odnosa do najine starosti od svojih otrok, kot ga imava midva zdaj do svojih staršev? Ali so nama starši dobri le takrat, kadar jih potrebujeva? Imava do obojnih staršev enakovreden odnos? Kako si predstavljava vpliv najinih staršev na najin bodoči zakon? Pri katerih vprašanjih morava biti popolnoma samostojna? Kakšen naj bi bil vpliv staršev na vzgojo najinih otrok?

10. NAJINO SKUPNO VEROVANJE.
Potrebno je najti skupno govorico tudi pri odnosu do Boga, saj kot verna fant in dekle želiva živeti zakon skupaj tudi v veri. Moški in ženska doživljata verovanje različno. Poleg tega je različna tudi njuna verska vzgoja, raven osebne odločitve za Boga. Verski svet želiva ponuditi tudi svojim otrokom. Kakšni so najini pogovori o Bogu, veri, duhovnih vprašanjih? Ali vsaj slutiva, kaj pomeni pristno življenje iz vere naju dveh in kasneje moža in žene za trdnost in lepoto zakona ter vzgojo otrok?

11. NAJIN ODNOS DO SPOLNOSTI V SLUŽBI LJUBEZNI?
Ljubezen je odnos, ne pa opredmetenje človeka. Gre za odnos jaz-ti, ki vključuje celo osebo: telo, dušo in duha. In prav duh je samo človekova razsežnost, saj sta telo in duševna razsežnost skupna vsemu živemu svetu (zlasti pri višje razvitih sesalcih). Na osnovi tega lahko govorimo o treh različnih stopnjah ljubezenskega odnosa:
telesni (spolni),
duševni (erotični) in
duhovni stopnji (stik z notranjim bistvom ljubljene osebe).

Spolna "ljubezen" se zadovoljuje s telesno privlačnostjo in ni zahtevna. Duševna vključuje poleg telesnega še duševni svet, sozakončeve lastnosti, načine vedenja, razpoloženja, občutke. Vendar tudi pri tej ljubezni še ni zajeta celotna oseba in njeno notranje bistvo (ljubljeno ni tisto, kar oseba je, temveč tisto, kar ima). Človekovo notranje bistvo pa dosega samo ljubezen, ki ni samo telesna privlačnost, niti samo ljubezen zaradi zakončevih lastnosti, vedenja. Taka ljubezen zdrži vse preizkušnje, saj je brezpogojna.

Tudi v ljubezni med fantom in dekletom, pozneje med možem in ženo, delujejo vse tri silnice ene same ljubezni. Važno je, da je med njimi ravnovesje in sodelovanje v smeri istega ideala - urejenega in lepega zakonskega življenja. To ravnovesje je treba imeti pred očmi tudi takrat, ko razmišljamo o primernem trenutku za začetek polnega ljubezensko spolnega življenja. Zavedati se je treba, da šele zakon daje potrebno varnost in zavetje temu občutljivemu delu življenja. Če pa se ravnovesje poruši in npr. telesnost začne prehitevati duševnost in duhovnost, bo le težko spet priti do skladnega razvoja vseh treh silnic ali do podaritve oseb.

Se dovolj pogovarjava o spolnosti in si pripovedujeva svoje misli, občutke, želje in težave moškega in ženske na tem področju? Sva že ovrednotila spolnost kot pomočnico ljubezni, ali pa jo imava za zabavo in "razvedrilo"? Ali imajo najine nežnosti močno duševno in duhovno ljubezensko podlago, ali pa so predvsem sad neobvladanosti in sebičnosti, morda sebičnosti v dvoje? Se znava ustaviti tam, kjer čutiva, da je prav ali kjer je meja, za katero sva se dogovorila?

12. NAJIN POGLED NA ODGOVORNO STARŠEVSTVO (URAVNAVANJE SPOČETIJ).
Preden bosta postavljena neposredno pred odločitev, je potrebno razmišljati tudi o metodah uravnavanja spočetij. Veliko je namreč vsiljivih javnih mnenj, ki človeka zavajajo, ko se mora nepripravljen odločati o tako važnih stvareh.
Kakšna metoda uravnavanja spočetij se nama zdi primerna? Ali sva se o različnih metodah dovolj poučila in morda o tem tudi vprašala izkušene? Sva že obračunala s kakršnokoli možnoštjo, da bi kdaj privolila v splav, ki je vedno umor nedolžnega, nezaščitenega, nerojenega in nekrščenega lastnega otroka? Kako veliko družino si želiva?

13. VZGOJA OTROK.
Kako želiva vzgajati svoje otroke? Ali sva se o tem že kaj poučila, ali pa bova pustila, da bo najin prvi otrok "poskusni zajček"? Kaj misliva o lastninskem odnosu do otrok v družinah iz katerih sva izšla in v najini prihodnji družini? Kako se le-ta kaže in kako se mu nameravava izogniti?

14. KAJ ČE OTROK NE BO?
Dandanes je neplodnost vedno večji problem predvsem zaradi nezdravega okolja v katerem živimo. Kaj storiti, če otroka ne bo? Davno prej se je treba o tem pogovarjati. Glavni razlog za poroko ne sme biti le želja po otroku. Tudi če otrok ne bo, ljubezenska skupnost ostane. Na kakšne načine bi si v takem položaju pomagala? Ali veva za t.i. neoporečne in oporečne metode zdravljenja? Kaj meniva o spočetju v epruveti? Sva se o tem poučila in se zavedava usodnosti takega posega?
Kakšno je najino gledanje na morebitno posvojitev, ki nikakor ni lahka stvar, niti v sami odločitvi niti v prihodu posvojenega otroka.

15. BOLEZEN V DRUŽINI.
Kakšen je najin odnos do bolezni, ki lahko pride in koliko bi bila v tem primeru pripravljena tvegati drug za drugega? Podobno vprašanje se pojavi ob možnosti, da bo kakšen otrok bolan. Kaj če bi bila ta bolezen trajna? Kaj če eden od naju (ali pa kak otrok) ostane trajen invalid?

16. ODNOS DO TVARNIH DOBRIN.
Pregovor pravi, da se samo od ljubezni ne da živeti. Potrebna so torej sredstva za življenje: hrana, obleka, stanovanje, avto ... Ni vseeno, kakšen odnos bova zavzela do gmotnih dobrin, ki so do neke mere potrebne. Vedno znova bo torej treba iskati zlato sredino med tistimi, ki so se dali potegniti v tekmo za čim večjim imetjem in ki nikoli nimajo dovolj ter se na koncu v gmotnem svetu izgubijo in pozabijo na veliko važnejše ter bolj bistvene stvari za zakon - in med tistimi, ki so nekako svetobežni in korakajo daleč zadaj za splošnim, zdravim napredkom človeške družbe. Verjetno je večja verjetnost pretiravanja v skrbi kot v brezbrižnosti do gmotnega blagostanja. Ali znava imeti pravilen, ne pretiran odnos do tvarnih dobrin? Se zavedava velike nevarnosti materializma in potrošništva, ki je v okolju vedno bolj prisotno in še posebej kvarno vpliva prav na zakon in družino?

17. SLUŽBA - DOM.
Velika zaposlenost v službi ali v drugih dejavnostih izven doma lahko kvarno vpliva na družinsko in zakonsko življenje. Kako torej odgovorno izpolnjevati obveznosti izven doma, ne da bi to škodilo zakonu in družini? Kaj nama bo na prvem mestu? Kako gledava na ženo, ki je tudi mati, in na njeno službo ali življenje doma?
V zadnjem času se vse več govori o enaki možnosti za oba starša, da bi do tretjega leta starosti izmenično skrbela za otroka ob delni zaposlitvi. Kako gledava na to možnost?

18. MIDVA IN PRIJATELJI.
Človek kot posameznik ne more živeti polno sam, tako tudi poročen par ne more svojega življenja živeti dovolj široko, če se zapira vase in v svoj dom. Kako se odpirava drugim ljudem, še posebej poročenim ali tistim, ki se na to pripravljajo? Ali znava iz stikov s prijatelji črpati za razvoj najinega odnosa? Kako uskladiti vezi starih prijateljstev?

19. ZAKON KOT ZAKRAMENT.
S sklenitvijo zakonske zveze fant in dekle na poseben skrivnosten način povabita medse Kristusa.
Kaj nama pomeni zakon kot zakrament? Se zavedava, da je cerkvena poroka poseben, oseben in resničen prihod Kristusa med moža in ženo za vedno? Kakšen je najin odnos do drugih zakramentov?

20. VZDUŠJE POROČNEGA DNE.
Kakšno poroko si želiva? Ne samo s tehnične plati (kje se bova poročila, kakšni bosta najini obleki, kakšno bo poročno kosilo), čeprav je tudi to potrebno. Bolj razmisliva, v kakšnem ozračju se želiva poročiti in kako takšno ozračje ustvariti? S kakšno vsebino želiva napolniti ta za naju velik dan. Kakšna naj bo poročna maša - s sodelovanjem domačih in prijateljev, z lastnim sodelovanjem, z neko namerno skromnostjo?

21. NAJIN ODNOS DO CERKVE, ŽUPNIJE, DUHOVNIKA.
Ne bi bilo dobro, ko bi bila v župniji, kjer misliva, da bova živela, samo "porabnika", ampak morava biti tudi "proizvajalca". Kako bi lahko to uresničila? Kakšen bo najin odnos do duhovnika že za časa najine skupne hoje in pozneje kot zakonskega in družinskega prijatelja? Kako sva v župniji aktivna sedaj in kakšni so načrti glege tega po poroki?

22. NAJINE BOJAZNI, STRAHOVI.

Vsakdo ima svoje bojazni, strahove. Česa se v prihodnosti najbolj bojiva, kaj misliva, da nama bo predstavljalo problem (kolikor je to mogoče predvidevati)? Za primer: gradnja, bolezni, ločenost zaradi službenih potovanj, terenskega dela ...