Razlaga svete maše

Kako je Bog prisoten v dolgočasni maši? Klikni in poglej!

Piše župnik Sandi Koren s pomočjo knjižice "Skrvinost vere" avtorja Toneta Ciglarja, objavljeni v župnijskih oznanilih od septembra 2014 naprej.

BITI GOSPODOVI

Naselje, imenovano Nedeljska vas. Družinske hiše so lastniki gradili pretežno ob nedeljah, saj druge možnosti takrat skoraj ni bilo. Toda marsikdo je šel najprej k sveti maši.
Pogovor o tem, zakaj v našem času mnogi kristjani nedeljo porabijo za delo namesto za polet proti nebu. Fizično delo da je najboljša sprostitev napetosti, nakopičene v službenih dneh. Maša po radiu je pa prav pomirjujoča. Treba da je razumeti nove razmere.
Velikonočni ponedeljek: redni nedeljnik pridno trebi in čisti svoj vrt. Poletna nedelja: dva traktorja hropeta na istem travniku.
Pradedova izkušnja: kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje.
“Evharistija, sonce mojega življenja!” Preprosti dijak, bolj lačen kot sit, Alojzij Grozde, pa je zmogel tako globoko doživeti pomen svete maše.
Prazno je vsako izgovarjanje na okoliščine. Raje se odkritosrčno preiščimo in si z lasersko natančnostjo izprašajmo vest in ne opravičujmo svoje duhovne zakrnelosti. Samo bolezen, nesreča in življenjsko nujno opravilo tudi v sedanjem času odvezujejo vernika od evharistične počastitve Gospodovega dne. Dne za Gospoda, zase, za sočloveka, zastvarstvo; za počitek in mir.
Sveta maša je duhovno hranivo življenja, za zdravje telesa nič manj pomembno od hrane. Ob molitvi in dobrodelnosti poglavitni vzgib za prenovo verskega življenja pri nas. Brez haska je zaupanje v tehnični napredek in znanost, če ga ne podpira vera v skrivnost Presežnega.
Prav to je sveta maša: miza Besede in miza Kruha. Vsak mašnikov gib in vsako mašno besedilce ima nezamenljiv pomen. Poglabljanje v njegovo srčiko splakuje z nas nesnago “misli, besed in dejanj” in nas odeva v milino. Sveta maša nas pomlajuje z milostjo, d se zmoremo izogniti prepadom in čerem in biti drug drugemu “mati in sestra in brat”. Biti Gospodovi.

POMEN PRAZNOVANJA NEDELJE

“To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in se ga veselimo” (Ps 118). Da bi ta dan doživeli, kar se je zgodilo na Veliko noč, kar je prevzelo žene zjutraj ob grobu, kar sta doživela učenca na poti v Emavs, kar so ob srečanju z Vstalim zvečer čutili apostoli! Kot je povedal tudi pisec iz 4. stoletja: “Nedelja je dan vstajenja, je dan kristjanov, je naš dan!” Nedelja je v središču krščanskega življenja.
Papež Janez Pavel II.: “Ne bojte se dati svojega časa Kristusu. Čas, ki ga damo Kristusu, ni nikoli izgubljen čas.”
Gospodov dan - dies Domini. Prvi dan je bil dan stvarjenja, ki ga je Bog blagoslovil. Bog je sedmi dan dokončal delo, ki ga je naredil in počival. Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil. To je dan za Gospoda, saj vse pripada Bogu, ki je stvarnik vsega.
Kristjani prekinemo delo, da bi slavili Boga v imenu vsega. Tako vse postaja dobro.
Kristusov dan - Dies Christi. Zaradi Kristusovega vstajenja je nedelja prvi izmed vseh dni. Razlogi so v tem, kar se je zgodilo na nedeljo: Kristus je vstal od mrtvih, se prikazal ženam, apostolom, poslal je Svetega Duha na nedeljo (binkošti), ... Ker je nedelja v tistem času bila delavnik, so se Kristajni zbirali pred sončnim vzhodom.
Dan Cerkve - dies Ecclesiae. “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta” (Mt 28). Vstajenje ni samo spomin preteklega, je tudi napoved prihodnjega. Vstajenje se dogaja pri vsaki (nedeljski) maši. Jezus je umrl in vstal za vse, zato nismo odrešeni kot posamezniki ampak kot celota, Cerkev (Ecclesia), kar pomeni zbor, ki ga sklicuje vstali Kristus. Že od prvega dne govorimo o skupnosti: “Bili so stanovitni v nauku apostolov in občestvu, v lomljenju kruha in molitvah” (Apd 2). V središču srečanja je lomljenje kruha, kot so kristjani imenovali mašo. Vsaka maša se obhaja v povezanosti z vesoljno Cerkvijo, zato mašnik med mašo v imenu vsega ljudstva imenuje papeža in škofa. Prva stoletja obisk nedeljske maše kristjanom ni bilo treba zapovedovati. Mnogi so raje umrli kot se odrekli maše. “Da, udeležila sem se shoda in obhajala sem Gospodovo večerjo s svojimi bratim, ker sem kristjana”, je dejala mlada kristjanka, ki je zato šla v smrt. Šele kasneje, ko so začeli nekateri opuščati mašo, je prišla zapoved.
Človekov dan - dies hominis. Nedelja je dan veselja, počitka in solidarnosti. Sv. Avguštin pravi: “V nedeljo opuščamo post in molimo stoje v znamenje vstajenja. Iz istega razloga tudi vsako nedeljo pojemo alelujo.” Srečanje z živim Kristusom je razlog našega veselja. Nedelja je dan osvoboditve, človekova pravica do praznovanja. Brez ljubezni ni pravega veselja. Zato je nedelja čas za telesna in duhovna dela usmiljenja. Dobrine naj bi bratsko delili s potrebnimi. To je dajanje iz ljubezni, ne po zapovedi. Povabiti k mizi reveže, obiskati bolne, ...Vsaka nedelja je šola ljubezni. Bolniki, stareli, onemogli, priseljenci, razočarani, ... naj čutijo, da smo kristjani v nedeljo bili pri maši.
Dan vseh dni - dies dierum. Duhovno bogastvo nedelje je res veličastno. Nedelja je povzetek vsega krščanskega življenja. Vso Kristusovo skrivnost pa podoživljamo v evharistiji. Zato nedelje in maše ne doživljamo kot dolžnost ampak kot priviligiran trenutek ljubezni. Z bogočastjem posvečujemo vse dni življenja.
Ne vnašajmo muke delovnih dni v nedeljo (kar žal počnemo z nedeljskim delom), marveč blagoslov nedelje vnašajmo v delovne dni. Spoznanje vrednosti nedelje naj nam pomaga, da bi živeli iz tega neprecenljivega zaklada.

ZAKAJ BI “LAZIL” V CERKEV?

Marsikoga slišimo govoriti: “Danes pa grem tja, ker se mi tam bolj dopade.” Drugi: “Ne grem več k maši; krivi so duhovniki, ker so dolgočasni.” Spet drugi: “Kaj bi lazil vsako nedeljo, ko od tega nič nimam.” Ali celo: “Kaj bi hodil, ko pa tisti, ki hodijo, niso nič boljši.”
K maši nas kliče Jezus Kristus, da bi bili občestvo pri evharistiji. Kaj to pomeni? Pomeni, da ko smo ob nedeljah pri maši fizično skupaj postajamo vedno bolj tudi duhovno občestvo. Potem se prepoznamo v življenju med tednom, da smo drug drugemu bližnji. Nismo več le živali, ki tekmujejo za hrano, ampak skupnost ljubezni.
Okrog duhovnika, ki predstavlja škofa, škof pa po papežu vesoljno Cerkev, nismo zbrani po človeških merilih: bogati, revni, različnih jezikov, političnih prepričanj ... Edini pogoj je: sodelovati in biti v občestvu s Kristusom.
Čeprav je cerkev odprta za vse, pa v polnosti pri maši sodelujejo le krščeni, ki imajo po Jezusovih besedah “svatovsko oblačilo”. Žal pa “svatovsko oblačilo” zapravijo tudi tisti, ki so v smrtnem grehu in v njem vztrajajo, zato so odrezani od milosti sv. obhajila. Versko občestvo je povabljeno, da prosi zanje, da bi prejeli milost spreobrnjenja in ponovnega polnega občestva verujočih. Zakrament sprave - spoved.
Zakaj torej hoditi v nedeljo k maši? Saj to niso obvezni tečaji za napredovanje v službi, ni pogoj za privilegije, za dobiček, ni plačana gledališka predstava, vedno se na zunaj ponavlja isti “program” ... Zato, ker se tam srečamo z Bogom in postajamo občestvo, skupnost vernikov. Zato, ker tam prejmemo evharistijo, to je Boga, ki ima mnoge sadove, največji pa je SPOSOBNOST LJUBITI, KAKOR JE ON LJUBIL. Po tem nas bodo vsi spoznali. To pa je začetek nebes za nas in za naše brate in sestre.

NA NEDELJO IN MAŠO SE JE TREBA PRIPRAVITI

Še danes pri nas v soboto ob 16.00 zvoni: “Ljudje, pozor, jutri ni navaden dan, jutri je nedelja. Končajte z delom, potrebno se je primerno pripraviti!” Ali to še vemo?
Ljudje so se včasih zares pripravili: zvečer so očistili čevlje in obleko, pripravili vse za živino, da je bilo v nedeljo manj dela, se dogovorili, kdaj gre kdo k maši in spovedi, posebej ob stanovskih nedeljah. Nato so se veselili v pričakovanju nedelje.
Za kristjana je seveda maša potreba in veselje. Je dar, pa tudi dolžnost in obveznost. Tako pravi 3 božja zapoved (Posvečuj Gospodov dan) in 2 cerkvena zapoved (Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno pri sveti maši). Odločitev ni prepuščena moji samovolji, predvsem takrat, ko sem morda duhovno slaboten in neodločen.
So olajševalne okoliščine: težja bolezen, nujno delo, ki ni odvisno od mene in traja ves dan, mati z majhnim otrokom, ki nima zanj varstva, nujna dela ljubezni, naravne katastrofe, ... Sicer pa je izostanek od maše pred Bogom neopravičljiv.
Če res ne morem v cerkev, lahko vseeno kaj storim: darujem svoje delo in strežbo, molim več, grem k sv. maši med tednom, spremljam sv. mašo po radiu ali TV, ...
Ko grem k maši, se prej pripravim. Poskrbim, da ne grem k maši v prepiru, poln zamer ali slabe volje. Tudi zunanja urejenost, čistost in obleka kažeta na moje notranje razpoloženje. Obleka naj bo dostojna. Prekratko krilo in majica v cerkev ne spadata. Evharistični post je 1 uro pred obhajilom, lahko pa v tem času pijemo vodo.
K maši se pride brez zamujanja, celo nekoliko prej, da se v tišini in skupni ali osebni molitvi pripravim na veliki dogodek. To velja tudi in predvsem za vse, ki sodelujejo v bogoslužju: organista, pevce, ministrante, bralce, ... Na koru in zakristiji se v tišini in zbranosti pripravimo in dogovorimo za sodelovanje.
Ko vstopim v cerkev se pokrižam z blagoslovljeno vodo. To je kratka izpoved vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Je tudi kratka obnovitev krsta, ker hočem k Jezusu stopiti v svatovskem oblačilu. Pokrižam se lepo in ne površno in “mimogrede”.
Pred cerkvijo pustim vse, kar bi oviralo mojo pozornost na božji klic: iz ust dam žvečilni gumi, pojem do konca sladoled, ugasnem ali doma pustim mobitel. Tudi živali v cerkev ne spadajo. To uro ima povezava z Bogom prednost pred vsem drugim.
Najsvetejše počastim z lepim poklekom na eno koleno, če pa tega ne zmorem, pa  se dostojanstveno priklonim. Nato se zbrano napotim na svoje mesto in v tišini in molitvi počakam na začetek sv. maše.

PRIPRAVA NA MAŠO Z MOLITVIJO ROŽNEGA VENCA

(Rožni venec smo povabljeni moliti vsak dan, posebej pa v oktobru, rožnovenskem mesecu.)

Na sveto mašo se v cerkvi največkrat pripravljamo s skupno molitvijo Rožnega venca.

Molitev rožnega venca začnemo s križem: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Nato Bogu izročimo prošnjo, za katero bomo molili. Priporočimo se tudi svetnikom, ne pozabimo na krstnega zavetnika. Sledi »apostolska« veroizpoved: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega,… Nato molimo Oče naš in Zdrava Marija - za zadnjo besedo zdravamarije »…Jezus« povemo vsakič eno prošnjo določenega dela rožnega venca (npr. pri veselem delu je 1. prošnja »ki nam poživi vero«) ter nadaljujemo s Sveta Marija. Po Slava Očetu in Sinu … sledi molitev  O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja. (To molitev molimo tudi po vsaki desetki po Slava Očetu in Sinu...) Spet zmolimo Oče naš.  Sledi mu desetkrat Zdrava Marija. Na koncu vsake zdravamarije dodamo »skrivnost« posamezne desetke (npr. pri 1. desetki veselega dela: »ki si ga, Devica, od Svetega Duha spočela«). Tisti, ki molijo z nami, nadaljujejo: Sveta Marija,…  Šesto desetko lahko molimo – za verne duše v vicah: »usmili se vernih duš v vicah«. Za zaključek lahko zmolimo še molitev “Pod tvoje varstvo pribežimo” ali druge večerne molitve. Na koncu se spet pokrižamo.

1. VESELI DEL (molimo ga v ponedeljek in soboto)

Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

1. ki nam poživi vero
2. ki nam utrdi upanje
3. ki nam vžgi ljubezen. Slava Očetu.

Slava Očetu ... 

Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela
2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila
3. ki si ga Devica rodila
4. ki si ga Devica v templju darovala
5. ki si ga Devica v templju našla.

Po vsaki desetki: Slava Očetu ... O, Jezus, odpusti nam naše ...

2. SVETLI DEL (molimo ga v četrtek)

Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

1. ki nam daj duha pokorščine
2. ki nam daj srečo uboštva
3. ki nam podeli milost čistosti.
Slava Očetu ...

Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

1. ki je bil krščen v reki Jordan
2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež
3. ki je oznanjal božje kraljestvo
4. ki je na gori razodel svoje veličastvo
5. ki je postavil sveto evharistijo.

Po vsaki desetki: Slava Očetu ... O, Jezus, odpusti nam naše ...

3. ŽALOSTNI DEL (molimo ga v torek in petek)

Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

1. ki nam utrdi spomin
2. ki nam razsvetli pamet
3. ki nam omeči voljo.

Slava Očetu ... 

Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

1. ki je za nas krvavi pot potil
2. ki je za nas bičan bil
3. ki je za nas s trnjem kronan bil
4. ki je za nas težki križ nesel
5. ki je za nas križan bil.

Po vsaki desetki: Slava Očetu ... O, Jezus, odpusti nam naše ...

4. ČASTITLJIVI DEL (molimo  ga v sredo in nedeljo)

Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

1. ki nam vodi naše misli
2. ki nam vodi naše besede
3. ki nam vodi naša dejanja.

Slava Očetu ...

Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

1. ki je od mrtvih vstal
2. ki je v nebesa šel
3. ki je Svetega Duha poslal
4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel
5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

Po vsaki desetki: Slava Očetu ... O, Jezus, odpusti nam naše ...

Na koncu se pokrižamo.

NEDELJSKA MAŠA - OBČESTVENO DOGAJANJE

Maša ni zasebna stvar, ni zasebna molitev in meditacija. Zasebno molit in častit lahko pridemo, ko bom v cerkvi sam ali ob uri češčenja. Maša pa je občestveno dogajanje in sem takrat povezan z vesoljno cerkvijo. Na to bi morali računati že ob vstopu v cerkev. Prijatelji so radi skupaj, zaljubljenci še bolj. Zato je čudno, da iščemo vsak svoj prostor daleč od drugih in najprej pod korom, čimdlje od oltarja.
Vse mora biti naravnano na daritveni oltar, ki je med mašo središče dogajanja. Zato bi bilo najbolje, če je mogoče, da zavzamemo tako mesto in položaj, da smo najbolje povezani z drugimi in z dogajanjem na oltarju in ambonu, ki je prostor božje besede.
Prav tako ni zanemarljiva govorica bogoslužnega prostora, sakralnost cerkve, torej urejenost. Lepa urejenost, čistost, primerna in umerjena okrašenost, dela prostor še bolj “svet”, takšen, ki nas “sili” k Bogu in molitvi.
Seveda pa je zelo pomembno naše vedenje v cerkvi. Ropotanje, govorjenje, glasno kašljanje in smrkanje, pogledovanje, sprehajanje, razkazovanje, neprimerna drža rok (v žepih, na hrbtu, ...), telesna neurejenost - obnašamo se, kot da nam ne bi bilo treba misliti na druge. Potrebno se je primerno obnašati in tako omogočiti vsem, da smo lahko zbrani na dogajanje na oltarju. Ta trud za lepo obnašanje nam počasi pride v navado, tako da se lahko kmalu že iz navade obnašamo v cerkvi, kot je treba.
In sedaj lahko pozvoni za vstop mašnika s spremstvom, za začetek maše.

Vstop in vstopni spev ali pesem naj posamezne vernike povežeta v občestvo, ki bo sodelovalo, da bi vsi bili “eno srce in ena duša”. Vstopna procesija z mašnikom in spremstvom se lahko ob večjih praznikih vije med ljudstvom proti oltarju. Na čelu procesije je križ (razen ob velikonočni procesiji, ko je tam kip vstalega Zveličarja), pa svečarji, kadilnica in drugi. S procesijo ponazorimo Kristusov vhod v Jeruzalem; prihaja, da nas nagovori in se daruje, verniki pa ga stoje spoštljivo sprejemamo. Med vstopom pojemo vstopni spev, ki je lahko psalm ali primerno vstopno pesem. Glede pesmi med mašo je nujno, da so primerne za posamezne mašne dele in govorijo o dogajanju, ki se v tistem trenutku med mašo dogaja (vstop, darovanje, obhajilo, ...).

Počastitev oltarja. Ob začetku in koncu maše duhovnik s spremstvom poklekne proti tabernaklju. Daritveni ltar predstavlja Kristusa samega: mizo pri daritvi zadnje večerje in križ na Kalvariji pri daritvi življenja, zato sledi priklon vseh daritvenemu oltarju, ki ga nato mašnik poljubi in ob slovesnostih tudi pokadi s kadilom (pred oltarjem se prikloni mašnik med mašo vedno, ko pride ali oddide, bralci božje besede preden gredo k ambonu in po branju božje besede, pa tudi ključarji in drugi, ko gredo mimo oltarja ob pobiranju darov, ...). Od spremenjenja do obhajila pa, ko je na oltarju Najsvetejše, pa pred daritvenim oltarjem pokleknemo.

Križ kot znamenje odrešenja. Potem začnemo mašo tako, kot kristjani začnemo vse drugo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha; križ naredimo dostojno. pobožno in lepo, saj je to vedno (prva) izpoved vere. Verniki tej resničnosti pritrdijo z Amen: tako bodi, kakor smo slišali.

SVETA MAŠA: UVODNI POZDRAV

Po uvodnem križu duhovnik, ki mašuje, pozdravi ljudstvo: Gospod z vami. To je pozdrav, ki povzema vse odrešenje, s tem pozdravom si v zavest prikličemo glavno odešenjsko misel: Bog je z nami! To je bila judovska izkušnja: Bog je z njimi. Bog je z njimi sklenil zavezo na Sinaju. On je tisti, ki je, ki je navzoč. Tako priznavamo temeljno resničnost vere: Bog je s svojim ljudstvom. To je tudi isti pozdrav, s katerim je angel pozdravil Marijo: “Gospod je s teboj”. Tudi Jezus nakazuje isto resničnost: “Jaz sem z vami do konca sveta”. Torej, Bog z nami - tukaj in sedaj. Več od tega ni mogoče.
Ljudstvo na ta pozdrav odgovori In s tvojim duhom, kar pomeni: Tudi s teboj! To je najlepši pozdrav, ki si ga lahko izmenjamo in največje voščilo: Gospod s teboj - in tudi s teboj! Ta pozdrav je nad vsako vljudnostjo, je izraz medsebojne ljubezni.
Hkrati pa ta pozdrav pove, da je duhovnik postavljen za ljudi in da govori v Jezusovem imenu. Zato pozdravi “z vami” in ne “z nami”. Tako resnično duhovnik dovoli, da pri tej sv. mapši preko njega Jezus nagovarja ljudi in da preko njega pride v evharistiji na oltar in v obhajilu k vsakemu posebej. 

SVETA MAŠA: ZAČETNI OBRED - UVODNA MISEL IN KESANJE

Mašo smo sedaj začeli, z znamenjem križa, s katerim smo izpovedali vero v Sveto Trojico. Duhovnik nam je že tudi zaželel, da bi bil Gospod z nami. Sledi:

Uvodna misel in povabilo h kesanju.
Uvod v sv. mašo niso obvestila, nagovori. Duhovnik (ali bralec) nas na kratko uvede v skrivnost bogoslužja tega dneva; bistveni sesatvni del uvoda je klic občestva h kesanju, da bomo v svatovskem oblačilu čiste vesti začeli najsvetejšo daritev.
V priznanje, kesanje in obžalovanje sodi greh, moja moralna krivda. Priznati in obžalovati je treba greh, in to vsak svojo, osebno grešnost, in sicer pred drugimi in pred Bogom. Starodavni krščanski tekst in prvega stoletja pravi: “Na Gospodov dan se zbirajte za lomljenje kruha in za zahvalo. Pri tem najprej priznajte svoje grehe, da bo vaša daritev čista” (Didahe).
Cerkev je včasih bolj strogo obravnavala greh in udeležbo pri sv. maši: grešnik je moral pri večjih grehih javno priznati greh in opraviti včasih zelo veliko pokoro, preden se je lahko vrnil v evharistično občestvo, to je k sv. maši. Tukaj ni šlo za poniževanje grešnika, ampak za resno razumljeno Jezusovo besedo, da bodo samo tisti, ki imajo svatovsko oblačilo, kar je seveda čista duša, lahko prišli na njegovo gostijo (Matej, 22,12). Danes je morda naše ravnanje ravno nasprotno, velikokrat pridemo na gostijo notranje umazani in težko nas je spraviti na kolena. Zato je prav, da na začetku maše dobro premislimo, kje smo ga polomili in grešili, Boga in bližnjega žalili, morda opustili potrebno dobro delo ljubezni in se tega pokesamo in prosimo odpuščanja. V mašnem obredu sicer še večkrat obudimo kesanje: Gospod usmili se, Kristus ...; Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas ... Tudi duhovnik sam v mašnih molitvah večkrat prosi za odpuščanje. Navsezadnje pa tudi v Očenašu molimo: in odpusti nam naše dolge.
Po povabilu h kesanju sledi krajša tihota, ko si lahko svojo grešnost prikličemo pred oči. Nato sledi skupno kesanje: Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam da sem grešil in ... Duhovnik nato moli: Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in ... kar je nekakšna skupna odveza, ki pa nikakor ne nadomesti zakramentalne spovedi in odveze, ki je za polno in vredno udeležbo pri evharistiji nujna, če smo težko grešili. 

Kyrie, Christe, eleison
Gospod, Kristus, usmili se. Vzkliki so kot kratke litanije, nadaljevanje kesanja, klic po božjem usmiljenju. Izraz je grški in je kot biser iz prvih časov. Vsebuje pomenljivo in veliko sporočilo: v tem Jeziku je bila napisana Nova zaveza; v tem jeziku se je najprej poganom oznanil evangelij, tako nas danes povezuje z mnogimi rodovi in narodi.

Slava Bogu na višavah (ob nedeljah in praznikih).
To je prastara himna, zapisana že v 4. stoletju; najprej je bila jutranja m,olitev ali hvalnica. Kot marijina pesem Moja duša poveličuje Gospoda, tako je tudi Slava himna vernikov Božji slavi - Presveti Trojici. Počasi so jo uvajali v bogoslužje, najprej jo je molil samo škof. Slava je ena najlepših himen, pravi biser, ki se začenja z veselim božičnim oznanilom: Slava Bogu!

Slava je torej himna, torej slavilna pesem, vse oltarno občestvo bi jo naj dejansko pelo. Če imamo primerno melodijo, ki jo vsi znamo ali pri maši sodeluje zbor, je to lažje. Siver pa določilo določa, da če slave ne moremo zapeti, jo moramo recitirati. Ne moremo in ne smemo je preprosto nadomestiti z kakršno koli pesmijo. Med petjem ali recitiranjem stojimo, kot pri državni himni.

Glavna mašna prošnja.
Duhovnik uvede občestvo v glavno mašno prošnjo z pozivom: Molimo. V kratki tihoti vse miruje (in ves čas molitve; bralci ne hitijo k ambonu že med molitvijo glavne mašne prošnje). Trenutki tišine med mašo so zelo pomembni. To so npr. pred kesanjem, pred glavno mašno prošnjo, pred prošnjo pred darovanjem ali sklepno mašno prošnjo, med evharistično molitvijo, ko se spomnimo rajnih, po obhajilu, ... Posebej pred glavno mašno prošnjo si vzamemo nekaj trenutkov tišine, da tej prošnji, kaj bomo torej med to mašo prosili Gospoda, dodamo še svoje osebne prošnje - kot so prošnja za zdravje, za naše rajne, da bi se uredile naše razmere, ... To je priviligiran čas srečanja med menoj in Bogom, zato v tem času v svojem srcu izrečimo Bogu kaj nas teži. Po Svetem pismu nam namreč Jezus obljublja, da, če bomo prosili, bomo uslišani.

Glavna mašna prošnja je lahko recitirana ali peta po posebnem napevu. Duhovnik se torej po kratki tišini v imenu vse Cerkve obrne k Bogu, vse občestvo pa sodeluje s pripravo, s poslušanjem in s svojo pritditvijo, ki jo izrazi z Amen. Tako bodi!

S to prošnjo smo sklenili začetni mašni obred; sedaj smo pripravljeni, da poslušamo Božjo besedo in sodelujemo pri skrivnosti evharistije. Sledi torej naslednji del maše, besedno bogoslužje, njemu pa evharistično bogoslužje, ki ga po obhajilu sklene zaključni mašni obred.

MIZA BOŽJE BESEDE

Uvodni in začetni del maše je končan. Sedaj se usedemo k mizi božje besede, se umirimo in pripravimo za poslušanje. Z branjem berila toliko počakamo, da se vsi mirno usedejo in umirijo za zbrano poslušanje.

Ambon - miza božje besede.
Ambon je dvignjen prostor za branje Svetega pisma in za homilijo. Preko Svetega pisma je Bog navzoč kot učitelj, ki se nam odkriva in razodeva, kdo On v resnici je.

V besednem bogoslužju nas Bog nagovarja preko prerokov in svetih pisateljev, predvsem pa nas naravnost nagovori Jezus, Božja Beseda sama. Jezus se nam pridruži kot učencema na poti v Emavs, nam razlaga in pojasnjuje, kaj piše o njem v Pismih. Mi ga poslušamo in pustimo, da nam zagori srce, saj ga drugače ne bomo povabili k sebi v obhajilu in ga tud ine bomo prepoznali v lomljenju kruha in iz cerkve ne bomo odšli kot priče, da Jezus živi.

Bogoslužje božje besede (nedeljsko in praznično) nas nagovori kar trikrat, prav tako trikrat odgovorimo na slišano besedo: Bogu hvala in Hvala tebi, Kristus. Pri evangeliju se pokrižamo na čelo, ustnice in prsi. Zakaj? Da bi bil Bog v mojih mislih, mojih besedah in v mojem srcu. Svetopisemskih besedil ne beremo za bralno značko niti za splošno izobrazbo, ampak da bi izvedeli, kaj nam danes Gospod po Svetem pismu sporoča za naše življenje, in da bi nas uvedel v skrivnost obhajanja evharistije. Vedno (pri maši) beremo samo svetopisemska besedila, čeprav jih morda vemo že na pamet. Ob tem podoživljamo Božje razodevanje po besedi skozi tisočletja. V triletnem nedeljskem ciklusu (A, B in C) preberemo pomembnejša besedila tako Stare kot Nove Zaveze.

Tako preberemo prvo berilo, psalm z odpevom, drugo berilo, alelujo in Kristusov evangelij. Na to božjo besedo pa pridejo trije človeški odgovori: pridiga ali homilija, veroizpoved in prošnje.

Božja beseda in naš odgovor 

Prva božja beseda je berilo iz Stare zaveze ali Apostolskih del (velikonočni čas). Želi nas pripraviti, da bi lahko slišali Kristusa.

Psalm z odpevom. Svoja srca preko te lepe svetopisemske molitve naravnamo v sozvočje z Božjo milostjo. Tako se počasi približujemo skrivnostim, ki nam jih hoče Bog razodeti pri tej sv. maši.

Druga beseda je berilo iz Nove zaveze (pisma apostolov, Apostolska dela, Razodetje). Poslušamo besede, ki nam jih Sveti Duh govori po apostolih, predvsem Pavlu.

Aleluja naj zveni kot fanfare ob sprejemu odličnega gosta. Vstanemo in stojimo vzravnano (tudi med branjem evangelija), in z vzklikanjem ALELUJA slovesno sprejmemo Jezusa Kristusa, ki prihaja, da nam spregovori svojo besedo.

Tretja beseda pa je Kristusov evangelij. Jezusovo besedo slovesno sprejmemo. Jezusu, ki prihaja med nas kot beseda, izkažemo spoštovanje in češčenje podobno kot v evharistiji. Duhovnik, ki bere iz evangeliarija (evangeljske knjige), jo pokriža na začetku, lahko jo pokadi s kadilnico, jo na koncu spoštljivo poljubi, slovesno prenese, ... To je najbolj slovesen trenutek tega dela sv. maše. Evangelij se lepo prebere ali celo po posebnem napevu zapoje, občestvo pa zbrano posluša.

Prvi odgovor je pridiga. Sedaj nas bo po pridigarju nagovoril Kristus. Svoje srce vsi odpremo Svetemu Duhu. Najprej pridigar (škof, duhovnik, diakon), ki mora v tišini zaprositi za božjo delovanje; na tiho lahko zmoli: ‘Gospod naj bo v mojem srcu in na mojih ustnicah, da bom dobro oznanil sveti evangelij’. Tako odpre srce in ustnice Božjemu delovanju, da Sveti Duh skozi njega spregovori. Verniki pa sprejmejo pridigarjevo oznanilo kot besede Svetega Duha. Osredotočati se na glas, napake ali kakšne druge posebnosti pridigarjevega govorjenja namesto na vsebino, ni prav.

Drugi odgovor je izpoved vere. Molimo nicejsko-carigrajsko veroizpoved. To je obnova krstnih obljub, izpoved, da verujemo to, kar je Jezus oznanil in je zapisano.

Tretji odgovor so prošnje za vse potrebe. Pridiga preide preko izpovedi vere v molitev občestva, odgovor Bogu na slišano, v prošnjah za vse in naše osebne potrebe. Poleg že vnaprej pripravljenih prošenj je primerno, da dodamo tudi svoje  prošnje, vsaj tiho v svojem srcu.

SVETA MAŠA: ZAKRAMENT SLUŽENJA IN LJUBEZNI

Tretji del sv. maše (po uvodu in besednem bogoslužju) je evharistični del. Evharistija po grško pomeni zahvala, kot ime za zakrament pa označuje skrivnost zadnje večerje. Evangelisti pripovedujejo o dogodkih pri zadnji večerji na različne načine, a izluščimo lahko dvoje:

1.Skupni obed, pri katerem je Jezus dal učencem kruh in vino kot svoje Telo in Kri in jim naročil, naj to delajo v Njegov spomin. O tem poroča tudi apostol Pavel.

2. Umivanje nog in postavitev največje zapovedi ljubezni, o čemer poroča Janez.

Tako smo poučeni, da je evharistija najvišji izraz Jezusove ljubezni. Je darovanje in služenje. Gre za otipljivo Jezusovo navzočnost v materialnem kruhu in vinu in za Jezusovo navzočnost v delih ljubezni do bližnjega.

Zakrament pomeni “znamenje”. Kot je razpoznavno znamenje evharistije kruh in vino, tako je tudi ljubezen razpoznavno znamenje, “po katerem bodo vsi spoznali, da smo Jezusovi učenci”. Evharistija kot kruh in vino in ljubezen do bližnjega sta neločljivo povezana. Jezus se je namreč podaril v ljubezni in to še vedno počne pod podobo kruha in vina pri sv. maši; iz ljubezni do nas prihaja med nas. Logična posledica tega Njegovega dejanja bi morala biti naša ljubezen do bližnjega. Evharistija torej ni le udeležba, ko smo povabljeni na gostijo in prejmemo duhovno hrano in pomoč za življenje, ampak tudi poslanstvo ljubezni. “To delajte v moj spomin” ni mišljeno samo bogoslužno lomljenje kruha, ampak tudi ljubiti bližnjega v konkretnih dejanjih.

Tako nam postane jasno, da sveta maša ni le obisk cerkve, poslušanje božjih naročil in hranjenje z božjim kruhom, češčenje Jezusa, ki prihaja na oltar in prošnja za pomoč. Če bi bilo le to, bi bili kristjani največji egoisti. Potem bi med nami veljala zgolj borba za boljše sedeže, za več darov in za več milosti. Če pozabimo, da je maša “poslanstvo”, kar pomeni beseda missio (missa, maša), potem smo pozabili bistveni Jezusov nauk, zakaj se zbirati pri maši. Zato, da prejmemo moč, da lahko naprej ljubimo bližnjega, ne glede na to, kaj bližnji dela nam; tudi če nas sovraži in zatira.

Evharistija je tudi zakrament edinosti. Evharistija nas drži skupaj, ker ljubezen ne more biti razdeljena. Kristjani, ki priznavamo evharistijo, nismo razdeljeni kot tisti, ki nimajo evharistije in se drobijo v neštete ločine. Tako kot družina pri mizi tudi krščanska družina pri evharistični mizi ostaja skupaj, kljub morebitnim sporom in nerazumevanjem. Dokler vztrajamo pri mizi, smo skupaj, ko odidemo, se razkropimo. Pri evharistiji postajamo eno: zakonca, ki se darujeta drug drugemu in otrokom; vez med otroci in starši; sorodstvo; sosedstvo; odnos med sodelavci; župnijsko občestvo; kraj in domovina ... Kjer v odnose vpletemo Jezusovo darovanje v evharistiji, kjer se srečujemo tudi pri sv. maši, postanejo te zemeljske vezi močnejše in bolj trdne.

O tem bi si bilo dobro izprašati vest in prav to delamo tudi ob začetku sv. maše in večkrat med njo. Ali gledati Jezusa v mojem življenju pomeni tudi videti bližnjega v njegovih težavah in potrebah? Ali ni zanemarjanje in omalovaževanje obiska sv. maše tudi začetek moje poti v prepad sebičnosti, ločitve in samozadostnosti ter vstran od Boga in bližnjega? Ali sploh vem in se zavedam, kakšno moč mi daje obisk evharistije in sv. obhajilo? Morda tudi sam kot kristjan/kristjanka s svojimi dejanji ravnodušnosti in premajhne gorečnosti pri drugih, svojih otrocih, soprogu, prijateljih, bližnjih, vzbujam občutek, da je sv. maša samo še eno breme, le nekaj, kar mi krade čas?

Dejstvo je namreč, da brez Jezusa nismo nič in ne zmoremo nič, z Jezusom vse. Kdor se hrani s Kristusom, ima v sebi njegovega duha. Brez Jezusove navzočnosti smo prepuščeni svojim slabostim. Brez nedeljske maše izgubljamo stik z nebesi in z brati.

Kristjani smo torej ljudje s predpasnikom, vedno pripravljeni umivati noge, služiti bližnjemu, streči pri mizi, obhajati evharistijo v ljubezni in edinosti.

SVETA MAŠA: MIZA EVHARISTIČNEGA KRUHA

Kristus nas je nagovoril, pri branju in poslušanju božje beede in v pridigi, odgovorili smo na njegove besede, sedaj pa je prišel čas, da se usedemo k mizi Božjega kruha.

Med Besedo in Kruhom: pobiranje darov vernikov.

Sedaj je prišel čas, da ustvarimo skupnost dobrin. Božja beseda nas je pripravila na darovanje z Jezusom, da darujemo del svojega in sami sebe. Med bogoslužjem Božje besede in bogoslužjem Kruha je nekakšen povezovalni obred darovanja. Maša je bila od zadnje večerje naprej gostija, ko so si verniki v bratskem občestvu delili vse. Gostija je namreč vedno znamenje prijateljstva in bližine. Zaradi človeških slabosti se je gostija sčasoma sprevrgla v nered, zato se je počasi uveljavilo darovanje dobrin, ki so jih potem apostoli (škofje), presbiterji (duhovniki) in diakoni delili potrebnim. Krščanstvo je namreč po svojem bistvu karitas, delitev skupnega iz ljubezni. Darovanje stvari je izraz naše dejavne ljubezni do potrebnih.

Pobiranje darov (nabirko) opravimo v času darovanja, med duhovnikovo pripravo darov. Občasno bi lahko darovali tudi pred oltarjem (“ofer”, iz nemškega opfer - žrtvuj, daruj), da doživimo izkušnjo skupnosti, ki daruje za potrebe Cerkve, to je skupne in posebne potrebe, za potrebne in tiste v stiski, ... Nabrana sredstva pri nabirki NISO ZA DUHOVNIKA, kot morda kdo to zmotno misli, ampak za skupne potrebe, kot so tudi vzdrževanje cerkvenih stavb, ogrevanje in razsvetljava, stroški verouka, obnove, ...

Daritveni oltar - mensa, miza. Predstavlja Kristusa, mizo zadnje večerje in križ na Kalvariji; to sta mesti, kjer se je Jezus, ki je duhovnik, oltar in Jagnje (dar) obenem, daroval za naše odrešenje. Oltar je pri vseh verstvih najsvetejši prostor na zemlji. V prvih časih krščanstva so bili na grobovih mučencev. Oltar in darovi na njem so središče vsega dogajanja. Oltar mora zato biti lep in dostojanstven in ni odlagalna miza za vse mogoče, ne med niti izven maše. Na oltarju so samo kelih z vinom, posoda s hostijami in križ ter misal (mašna knjiga) ter mikrofon. Bolje bi bilo, če bi tudi rože in sveče, ki so znamenje vstalega Kristusa, ne bile na oltarju. Tudi okoli, ob ali pred daritvenim oltarjem ne pretiravajmo z rožami in raznim okrasjem, da se središčni prostor sv. maše, oltar, ne izgubi v razni navlaki in okrasju. Tudi če je kakšna posebna nedelja (npr. zahvalna), in želimo z okrasitvijo izpostaviti nek poseben namen te nedelje, moramo paziti, da ne zakrijemo oltarja, ambona, ... torej najpomembnejših in bistvenih prostorov sv. maše.

Maša je darovanje - mašna daritev. Bistveni del maše je daritev: Bogu dati prvine, ker je vse božje. Jezus je daroval samega sebe, da nas je vse odkupil Bogu, zato daritve ni brez darovanja - žrtvovanja. Glavna in na zunaj vidna darova pri sv. maši sta kruh in vino. Sta snovna elementa, nosilca Gospodove navzočnosti, s Kristusom pa je treba na oltar položiti tudi sebe, postati daritev v slavo Boga in odrešenje ljudi. Če na oltar položim samega sebe, se tudi sam vključim v Kristusovo daritev in dopolnjujem to, kar je Kristus naredil za nas.

Sklep darovanjskega obreda. Zgled za umivanje rok je v judovskem obrednem umivanju. Duhovnik pri umivanju rok moli prošnjo, naj mu Bog očisti roke in srce. Nato sledi duhovnikovo povabilo in prošnja, da bi Bog sprejel darove na oltarju in naše žrtve in jih vključil v Jezusovo presveto daritev. Zaključimo s prošnjo in molitvijo, naj Bog sprejme našo daritev.

SVETA MAŠA: EVHARISTIČNA MOLITEV 

Hvalospev in Svet. Sledi osrednji del evharističnega bogoslužja: srca moramo imeti zares pri Gospodu, kajti sedaj je čas velike zahvale Njemu. Pravilno bi bilo, da vstanemo ter zbrano in spoštljivo stojimo vse od začetka hvalospeva naprej, torej ko duhovnik vzklikne “Gospod z vami”. Takoj za tem sledi vzklik “Kvišku srca”, ki nas še bolj ponese h Gospodu. Vsi hvalospevi se začenjajo skoraj enako: “Res se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno, da se tebi, Vsemogočni Oče, večni Bog, zahvaljujemo ...”. So čudovita hvalnica človeka Bogu. Duhovnikovo molitev hvalospeva sklenemo s Svet. Besedilo je vzeto iz Izaijevega videnja Božjega veličastva (Iz 6,3), ko vsa nebesa odmevajo od pesmi odrešenih. Vsi vzklikajo Bogu. Vse je polno Gospodove slave, zemlja in nebesa. Vzklik hozana je vzet iz psalma 118. Ta vzklik je bil namenjen vsemogočnemu Bogu in prav to so vzklikali Jezusu ob slovesnem vhodu v Jeruzalem na Cvetno nedeljo.

Osrednji del evharistične molitve. S svetom in hozano se začenja najsvetejši del sv. maše. Srca morajo biti sedaj res pri Gospodu. Ta čas se v cerkvi ne sme dogajati nič drugega, ne moli se rožni venec, pevci ne pospravljajo not, po cerkvi se prekine pobiranje darov, ta čas se ne spoveduje, ... Duhovnik lahko moli eno izmed sedmih evharističnih molitev, ki so mu na razpolagu v misalu (mašni knjigi). Ves čas stojimo ali klečimo.

Po Svetu sledi najprej “epikleza” (“klicanje Duha nad”), ki je prošnja, v kateri duhovnik prosi Očeta, naj pošlje Duha posvečevalca, da bi darovi postali Kristusovo telo in kri, in da bi verniki, ko jih bodo prejeli, tudi sami postali živa daritev Bogu. (Zato posveti, prosimo, po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.) 

Sledi posvetitev kruha in vina (tudi povzdigovanje). Duhovnik moli nad kruhom in vinom posvetilno molitev, ki je sestavljena iz evangeljskih poročil o zadnji večerji: Ko je šel prostovoljno v trpljenje, je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas.« Prav tako je po večerji vzel kelih, se spet zahvalil, ga dal svojim učencem in rekel: »Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.« (iz druge evharistične molitve) 

Sv. Janez Damaščan pravi: “Sprašuješ, kako kruh postane Kristusovo telo in vino Kristusova kri? Pravim ti: Sveti Duh pride (poseže vmes) in izvrši to, kar presega vsako besedo in vsako misel … Naj ti zadostuje to, da slišiš, da se to zgodi po Svetem Duhu, kakor si je Gospod iz svete Device in po Svetem Duhu sam po sebi in v sebi privzel meso.”

Po posvetilni molitvi, ki jo spremljamo kleče ali stoje v globoki zbranosti, pobožnosti in tišini, duhovnik vzklikne: Skrivnost vere. Naš odgovor: “Tvojo smrt oznanjamo” ali “Kadar uživamo ta kruh” ali “Reši nas, Odrešenik sveta” potrdi našo vero v veliko skrivnost odrešilne Jezusove smrti in vstajenja. Šele po koncu tega skupnega odgovora vstanemo.

PO KRISTUSU, S KRISTUSOM IN V KRISTUSU

Po vzkliku Skrivnost vere in našem odgovoru sledi nadaljevanje evharistične molitve, ki jo moli duhovnik. Pri tem izreče več namenov: da bi bili vsi eno; prošnja za Cerkev in vse njene služabnike (za papeža, škofe, duhovnike, diakone, ...); prošnja za rajne; prošnja za vse prisotne.

Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu

Dolgo časa so judje  Bogu (druga ljudstva pa svojim božanstvom) darovali živali, pridelke, razne stvari (tudi ljudi), kar dejansko ni bilo vredno Gospoda. Vse to so bile predpodobe Kristusove daritve, sedaj pa imamo končno v rokah to, kar je Bogu prijetna daritev: Jezusa Kristuso, Božjega Sina, ki se daruje nebeškemu Očetu kot spravna daritev. Torej je nekakšen “višek” svete maše, ko imamo v “rokah” Jezusa in vse njegovo življenje ter skupaj z njim darujemo tudi sami sebe. Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Biogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov. - Amen! 

OBHAJILNI OBRED

Oče naš. Pred daritveno gostijo moramo sedaj res samo še moliti, tako kot molimo doma pred jedjo. V molitvi Oče naš, ki nas jo je naučil sam Jezus Kristus, prosimo za mano na poti našega zemeljskega romanja. Kot so jo Izraelci nabirali vsak dan romanja v obljubljeno deželo, tako bi jo mi morali uživati vsak dan svojega življenja.

Sledi velika prošnja, da nas Bog reši vsega zla in hudega: Reši nas vsega hudega, vsemogočni Oče. Molitev je nastala v času vdorov barbarov v Rim v 5. stoletju. Danes ni prav nič drugače, ko nas vsak dan ogroža terorizem zla in greha. Z vzklikom Tvoje je kraljestvo priznavamo in izpovedujemo, da je samo Bog, ki ostaja, ki je Bog nad bogovi, Vladar nad vladarji in Gospod nad gospodi, on edini, samo njemu čast in slava.

Dodamo še prošnjo, da bi se vsi potopili v Gospodov mir, da bi vsi ljudje postali drug drugemu “kompanjoni” (cum - z , s in panis - kruh), tisti torej, s katerimi deliš kruh, to je prijatelj s prijateljem, saj je evharistija zbor prijateljev. Lahko si podamo tudi roke ali bratski objem.

Ko vse to uresničimo, sledi: Glejte, to je Jagnje Božje! Bog je sprejel naše skromne darove kruha in vina in namjih sedaj vrača spremenjene v telo in kri svojega SIna. Bog sam postaja naša hrana in pijača. 

Kako sprejeti obhajilo, tako velik dar? Na roke, na jezik, kleče? Predvsem vredno, s čisto dušo in vestjo. Jezus pravi, da je On resnična jed in resnična pijača. Kdor uživa moje telo, ima večno življenje ... Ta ostane v meni in jaz v njem. Ni torej najpomembneje, na kakšen zunanji način sprejmemo obhajilo, čeprav mora biti to dejanje nadvse spoštljivo tudi na zunaj (se ne prerivamo, se ne hudujemo, če nam kdo “vzame prednost”, poskrbimo za čiste roke, prazna usta, ...), ampak še bolj, kakšno je naše notranje razpoloženje: se kesam svoje grešnosti, sem pred Bogom ponižen in skromen, imam resnično vero v Njegovo prisotnost, se veselim milosti, ki jih bom prejel s prejemo Njegovega Telesa, ... 

Po obhajilu je nujno, da si vzamemo nekaj trenutkov za notranjo tihoto. Prav bi bilo, da po obhajilu tudi orgle in pevci obnemijo in da vsa cerkev za nekaj trenutkov obmiruje in utihne. V tej zunanji in notranji tihoti se lahko pogovorim z Jezusom, iz obličja v obličje.

Sledi prošnja po obhajilu, ki povzema naše prošnje, ki smo jih prinesli k tej sv. maši.

TRIKRATNI AMEN IN DVAKRATNO POSLANSTVO

Na mašo lahko gledamo tudi kot na trikratni amen in dvakratno naročilo, poslanstvo.

Maša kot trikratni amen. Amen - hebrejska beseda: Tako naj bo! Tako naj se zgodi! Torej pritrditev. Prvotno se je tako končala prisega; v krščanskem bogoslužju pa se z amen končujejo molitve.

Maša ima nekaj vrhuncev: prvi je evangelij, drugi spremenjenje, tretji obhajilo. To je trikratni dar Boga Očeta za naše odrešenje.

Sin kot beseda. Bog nam govori po Sinu, posebej v evangeliju. Naš prvi odgovor na poslušanje je: Bogu hvala. Po razlagi , pridigi sledi vsaj v srcu prvi amen: naj se nam zgodi, kakor je bilo oznanjeno.

Sin kot žrtev. Kristus se žrtvuje in nas vabi, da se še mi darujemo. Po kruhu in vinu zakramentalno ponovi zadnjo večerjo in daritev na križu. Da sprejemamo to odgovornost, da bomo tudi mi živeli kot On vzkliknemo: Po Kristut, s Kristusom in v Kristusu in naš drugi amen.

Sin kot hrana. To je največji dar, ki ga lahko prejmemo. To je kruh večnega življenja. Duhovnik oz. delilec obhajila vsakemu posebej reče: Kristusovo Telo. Obhajanec glasno izpove tretji amen.

Maša kot dvakratno naročilo - poslanstvo. Obstajata dve drobni naročili, ki ju večkrat prezremo, a sta pri maši bistvenega pomena. Sveta maša nas namreč postavi pred dvojno poslanstvo. Po spremenjenju slišimo To delajte v moj spomin, ob koncu maše pa napotilo Pojdite v miru! Dva velelnika, ki nas zavezujeta.

To delajte v moj spomin! Kaj naj bi delali v njegov, Jezusov spomin? To je najprej obnovitev zadnje večerje, lomljenje kruha, kakor so v začetku imenovali mašo. Jezus je resno mislil, saj je zadnjo večerjo ponovil z učencema v Emavsu in pokazal, da želi, da se ta dogodek ponavlja vse do konca sveta. A to je najlažje: prideš v Cerkev, duhovnik mašuje, v pol ure si že doma. Vendar ima to naročilo še drug, globji pomen. Ker je v zadnjo večerjo jezus vključil vse svoje življenje: učlovečenje, oznanjevanje, čudeže, trpljenje, smrt, vstajenje in poveličanje, moramo mi to obnoviti s hojo za Kristusom. Torej, mašo treba živeti tudi izven cerkve, v vsakdanjem življenju in to zares. 

Pojdite v miru! Ite, missa est - maša je končana, pojdite! Maša se konča z napotilom ali poslanstvom. Sedaj pojdite in to, kar ste doživeli, pripovedujte, oznjanjujte!

Maša, pri kateri smo sodelovali v svetišču, se sedaj nadaljuje v življenju, zunaj cerkve. Odrešenje iz svetišča prenesemo na vse stvarstvo. Če nam je gorelo srce, če smo doživeli Jezusovo bližino, ljubezen njegovega darovanja, potem sedaj moramo to oznanjati in pripovedovati.

Pošilja nas kot dvainsedemdesetere na vse konce in kraje, kamor bi tudi sam hotel priti, da mu pripravimo pot.

Iz svete maše se vračamo v ta svet in Jezus želi, da tja ponesemo Njega, kot njegovi apostoli, poslanci. Pojdite sedaj, maša je končana, sedaj oznanjujte to, kar ste videli, kar ste slišali, kar ste s svojimi rokami otipali. Svet in ljudje naj čutijo, da je Bog še vedno živo navzoč na naši zemlji.